Nekatere stvari si v svoji pozitivno športno naravnani naravi ne razlagam pravilno ali pa si jih, pa se ljudje okoli mene zgolj delajo nevedne in slepo molčijo. Dejstvo je, da kot član ekipe do katere čutiš pripadnost, kažeš drugačen odnos do le te, kot ga nekateri (rookieji) v naši ekipi. Ne razumem, kako lahko treniraš šport oziroma “the game that I love” in ne pokažeš niti kančka interesa za podporo svojim soigralcem.
Ko smo igrali še tekme državnega prvenstva sem te stvari še nekako “spregledal”. A ko se klub uvrsti v finale Centralno Evropske Nogometne Lige (CEFL), ŠPORT TV zagotovi prenos tekme, je potrebna maksimalna pomoč pri organizaciji in vsaka dodatna roka še kako prav pride. Razen nekaj izjem, so tu rookieji katastrofalno zamočili. Razumem tiste, ki so že davno prej rezervirali dopust, imeli službene obveznosti ali kakršenkoli drug zadržek, ki je bil res pač prioriteten. Ne razumem pa, kako lahko treniraš ta šport in na niti eni tekmi v desetih tednih zapored (od tega kar 9 tekem v SLO), ne prideš spodbujati svoje ekipe. A stvar se tu ne končna.
Kot sem omenil, je pri organizaciji vedno potrebno veliko pomoči (chaincrew, ball boys, statistika, varnostniki, itd.) in tu se vas mora vedno prosit za vsako stvar. Nekaj nas je takih, ki pokažemo interes in voljo za pomoč, a še vedno premalo. Drugi se pridete pokazat, pa takoj po tekmi še pred vso množico gledalcev ucvrete pot pod noge, ker bi si bilo potrebno vzeti še dodatno urico za pospravljanje. Vse to še kako dobro kaže vaš odnos do športa, ekipe, trenerjev in nenazadnje tudi do sebe. Ekipnega duha ni. Šport ni samo zabava, ampak je tudi trdo delo.
Žal mi je fantje, a menim, da vsi tisti, ki po liniji najmanjšega odpora ležite doma in ne mignete s kančkom prsta, si pač ne zaslužite mesta na tekmah, še manj pa v ekipi.
Preberi si še:
