V nedeljo, 30.5.2010 smo se Silverhawksi odpravili na gostovanje v Maribor. Generalsi, ki domujejo v našem drugem največjem mestu, so prav gotovo najbolj prijetno presenečenje letošnje sezone, vsaj glede na to, kako slabo jim je kazalo na začetku, ko kar niso in niso uspeli dobiti dovolj igralcev. Tokrat se je ob igranju himne razvrstilo precej fantov, ki so željno pričakovali obračun z našimi fanti.
Silverhawksi smo v Maribor sicer prišli malce oslabljeni, kajti upravičeno ter neupravičeno je manjkalo kar nekaj starterjev iz prve ekipe, tako da smo imeli malce težav s sestavljanjem začetnih enajsteric. Kljub vsemu so tekmo začeli vsi ključni igralci in vsi v dresu modro-srebrnih so pričakovali lahko delo.
Toda temu ni bilo tako. Žilav napad Generalsov je pokazal, da se prav nič ne boji ljubljanske obrambe. Po tleh sicer ni šlo, toda njihov zračni napad je kmalu pričel kazati svojo moč. Naša obramba je bila zbegana in nepripravljena na takšen odločen in neustrašen napad, tako da so se Generalsi že v prvem napadu nevarno približali, vendar niso uspeli priti do vodstva.
No, mariborska obramba je bila nekaj povsem drugega. Luknjasta in nezanesljiva je dajala obilo priložnosti igralcem Silverhawksov in ljubljanski napad je v skoraj vsakem napadu prišel v končno zono. Rezultatski pohod je začel Dejan Rep, drugič pa je s prelepim, 95 jardov dolgim tekom za touchdown v knjigo rekordov spet stopil Gregor Črepinšek. Črepinšek je pritekel še do dveh touchdownov, poleg tega pa je do konca tekme nabral preko 300 pretečenih jardov.
Napad Maribora je celo prvo četrtino držal ljubljansko obrambo v šahu. Prvič jim je uspelo znižati vodstvo na 14-7, ko je Luka Pršina ujel podajo ter kljub žongliranju z žogo dobil priznan touchdown.
Polčas se je zaključil z rezultatom 34-7, v drugem delu tekme pa so se začele poznati prilagoditve ljubljanske obrambe in utrujenost maloštevilčnih gostiteljev. Spet so v napadu zasijali mladi upi - Jure Bajc je ponovno uspel dvakrat priti do končne zone, prvič v tej sezoni pa smo dosegli touchdown iz vračanja žoge v polje. Jan Znoj je vrnil udarec Mariborčanom le nekaj minut za tistim, ko je Tadej Holler ujel podajo Robija Fišerja ter neoviran stekel v končno zono.
Do konca se je med tiste, ki so dosegli touchdown spet vpisal Jan Jakus, en od najlepših touchdownov pa je bil v četrtem poskusu, ko je Rok Štamcar podal na levo,direktno do Jakusa, ki je nato stekel v končno zono.
Spet je igrala večina mladih ljubljanskih upov, le da je bil zaradi krčevitega upiranja Generalsov njihov igralni čas precej manjši. Toda to je ameriški nogomet, razmer se pač ne da nadzorovati.
Maribor Generals torej še vedno prijetno presenečajo. Imajo močan in neustrašen napad, ki pa velikokrat postane žrtev lastnih ambicij. Kar zna biti velika skrb je predvsem odvisnost napada od enega samega moža, Robija Fišerja. Le-ta je sposoben izkoriščati svoje dobre lovilce, toda njegov slog igranja je izredno tvegan, saj se zelo rad poda tudi sam proti končni zoni. Včeraj je tako Rok Skornšek imel pravi festival sackov in ko bo Maribor začel igrati na višjem nivoju, bo to velika skrb.
Mariborska obramba se mora še veliko naučiti. Težave so praktično povsod , največji problem pa je bil ustavljanje teka. Stalno blitzanje in pošiljanje ljudi preko črte napada zadaj odpre veliko prostora in če napadalna linija odpre luknjo ter izvrši nekaj ključnih blokov, se running backu ni težko sprehoditi do konca.
Toda kljub temu so Generalsi slovensko moštvo, ki je naredilo v premoru daleč največji korak naprej, tako da tudi finale zanje ni preveč oddaljen cilj.
Preberi si še:
