Stojiš ob igrišču. V pričakovanju. Trener te pogleda in ti da jasno vedeti, da boš v naslednjih trenutkih odkorakal na teren. Nenadoma se ti zdi nasprotnik precej večji, močnejši, agilnejši od tistega na treningu. Srce bije hitreje in kapljice potu ti tečejo po čelu navzdol. Kot, da bi ti zdravnik pravkar vbrizgal cepivo v telo, čutiš kako adrenalin polni tvoje žile. Zagrabiš čelado, ščitnik za zobe in v počasnem teku odhajaš na svojo pozicijo. To je to. Poti nazaj ni. Ali on ali jaz. V delčku sekunde se ti pred očmi odvrti film z navodili trenerja; “Bodi mehek! Ostani pred njim! Odpelji ga na zunanjo stran in ga ne spusti navznoter!” … … v naslednji sekundi na svoji desni kot strela iz jasnega neba zaslišim: “KDO GA BO?!” Z vso energijo, ki jo premore telo zarohniš nazaj: “JAZ!!”. Po tistih nekaj trenutkih začetne treme se hitro sprostiš in ugotoviš, da je pa to zdaj trenutek, ki si ga nekaj mesecev čakal. In še bolj zanimivo je, da se prav trema spremeni v željo, da ustaviš nasprotnika.
Ni podobnih objav
