V ameriškem nogometu ne govorijo zastonj :«Any given Sunday either you’re gonna win or you’re gonna lose«. Ameriški nogomet je nepredvidljiv šport, kjer papirnate statistike ne pomenijo nič in kjer na igrišču vsako minuto prihaja do nenadejanih zapletov. Vsak od njih lahko odloči tekmo v eno ali drugo stran, še posebej če gre za tesne infarktne tekme.
Napad Silverhawksov (foto Gal Jakič)
To soboto smo Silverhawksi romali v madžarsko prestolnico k Wolvesom iz Budimpešte. Kljub določenim problemom Madžarov v predsezoni, je bilo jasno, da gre za odlično moštvo, ki ga vodita dva ameriška trenerja. Z Wolvesi imamo vedno znova težave, kajti izredno podrobno preštudirajo vsako našo tekmo in pripravijo strategijo napada na nas, mi pa se nato lovimo skoraj celo tekmo, da vzpostavimo ravnotežje. Nič drugače ni bilo tokrat.
Tekmo smo Silverhawksi odprli z novimi, belimi dresi za gostovanja. Za nas je bil in še bo to velik zalogaj, tako finančni kot tudi logistični, toda pravila so pravila. Letos zelo ostra, kar se tiče opreme, predvsem zaradi televizijskih prenosov. Vse čelade morajo biti enakih barv, ravno tako tudi hlače, vsako moštvo pa mora imeti dva nabora dresov. No, mi smo se odločili za belo-modro-oranžno kombinacijo, ki je vsaj po mnenju igralcev in gledalcev na tekmi, zelo uspela.
Kar se igralnega dela tiče, je bil prvi polčas za naše moštvo polom na vsej črti. Sicer se je začel obetavno, ko je obramba pobrala fumble in takoj v naslenjem nasprotnem napadu prestregla podajo (Keithshone Dantzler), toda napad je vsakič znova obtičal pod silovitimi naleti presenetljivo hitre madžarske obrambe.
V ljubljanski obrambi je Dantzler igral tokrat na položaju linebackerja in večina igre Wolvesov po tleh je bila usmerjena stran od njega, tako da so se domači z dokaj veliko lahkoto sprehajali po igrišču, vendar je obrambi Silvehawksov vseeno večinoma uspelo najti formulo, da jih je ustavila pred končno zono. Tako so domači uspeli samo enkrat podati za touchdown in enkrat brcniti na gol. No … nam ni uspelo nič, niti strel na gol, niti uspešne predaje žog, niti niso bili kaj prida naši prosti streli. Napad se je zaradi takšnih in
Rok Štamcar (foto Gal Jakič)
drugačnih napak prehitro ustavljal. Linija je igrala razglašeno, vse preveč je bilo negativne jardaže. Pa nato prestrežena podaja Roka Štamcarja, ki je moral igrati na mestu podajalca zaradi poškodbe sicer standardnega Miloša Vrhovca. Razen še ene prestrežene podaje Davida Turšiča, je bil prizor na igrišču podoben sivemu, brezvoljnemu madžarskemu vremenu nad nami. Še bolj so zadrhtela srebrna srca, ko smo izgubili dva obrabna igralca v dveh akcijah Wolvesov. Primož Bajec je doživel hudo poškodbo kolena in ima verjetno potrgane križne vezi v kolenu, medtem ko je Andrej Juvan zaradi silovitega udarca v nogo moral zapustiti tekmo. Tako smo spet morali nazaj na »formulo Vukovi«, kjer smo morali igrati z istimi fanti tako v napadu kot v obrambi.
Kdo bi si potem mislil, da bo drugi polčas prinesel tak preobrat kot smo mu bili priče v tej mrzli soboti. Kar naenkrat so bili na igrišču drugi Silverhawksi. Posebna moštva so takoj ustavila napad Wolvesov in obramba je pričela treskati kot razjarjena poletna nevihta. S tem, ko se je Dantzler postavil na položaj safetya, je napad domačih moral drugače kombinirati akcije, to pa je dalo krila Petru Namoršu, ki je ponovno začel deliti strahovite udarce. Jan Lipovec je z leve strani pri podajah postajal velika nevarnost domačemu podajalcu Attili Ledvaiu, ki je kar nekajkrat končal na tleh.
V napadu smo ravno tako začeli igrati prerojeno, Jordan Capitanio je imel nekoliko več prostora, prvi touchdown pa je dosegel po zraku, ko je po predaji žoge nazaj podal
David Turšič presreza podajo (foto Gal Jakič)
globoko v nasprotnikovo polje direktno v roke Jerneju Pavliču. Na nesrečo trik akcija ob prostem strelu ni uspela in rezultat je ostal 10:6. Po spremembi izida sta obe moštvi odvrgli še zadnje rokavice in pričelo se je brutalno obračunavanje, kjer so igralce kar po vrsti nosili z igrišča. Peter Namorš je tako obležal s t.i. stingerjem, ko zaradi udarca v živčni center igralec ne čuti več roke. Na drugi strani je veliki, strah vzbujajoču fullback Péter Cseperkáló zaradi pretresa možganov hodil kot pijanec in ga je moral trener Lee Hlavka zamenjati, saj ni bil več sposoben igrati.
V vseplošnem razbijanju teles smo Silverhawksi še enkrat uspeli doseči točke. Dejan Rep je ujel lepo podajo Štamcarja in se nato z dvema madžarskima branilcema okrog gležnjev prebil v končno zono. Po tokrat uspešnem izvajanju prostega strela, smo sedem minut pred koncem vodili 13:10.
Mnogi igralci so bili v tem trenutku že hodeči ranjenci. Nejc Gselman in Blaž Hafner sta v obupu stiskala zobe, ko sta komaj hodila, kaj šele igrala na bolečih gležnjih. Milan Narat se je zaradi trde podlage s kronično poškodbe pete komajda držal pokonci. Keitshone Dantzler in Peter Namorš nista mogla dvigniti rame, medtem ko sta Rok Štamcar in Dejan Rep celo tekmo igrala s še ne do konca poceljenimi kostmi v njunih dlaneh. Toda vsi fantje so grizli in se ob posredovanju odličnega fizioterapevta Mateja Dormiša vračali nazaj na igrišče.
Dejan Rep v končni zoni (foto Gal Jakič)
Vebdar se je drama šele začela.
Do zdaj nevidni in solidni sodniki so kar naenkrat pričeli piskati čudne odločitve. Ob prestreženi podaji Keithshona Dantzlerja so dosodili nedovoljno oviranje podajalca, ki naj bi ga zagrešil Matevž Kirbus, pa čeprav se ga je le-ta samo dotikal s prsti iztegnjene roke. Nato so žogo, ki se je odbila od tal v roke domačemu lovilcu dosodili kot ujeto. In še marsikaj, kar je ohranjalo napad domačih pri življenju, vendar je obramba Silverhawsov zdržala.
Usodni trenutek je prišel pet minut pred koncem, ko je Jordan Capitanio po treh letih igranja prvič spet izgubil žogo med prodiranjem po sredini. V mrtvaški tišini šokiranih ljubljanskih igralcev ob igrišču se je počasi odkotalila naprej direktno v roke rdečih branilcev in kar čutiti je bilo, kako nam je vsem vzelo sapo.
Wolvesi so začeli nato zadnji napad tekme s polovice igrišča. V boju na življenje in smrt sta obe moštvi igrali kot v transu. Napad Wolvesov je uspel dva četrta poskusa pretvoriti v novo serijo napadov. Bilo je tudi vidno, da po dveh urah bojevanja obrambni liniji počasi zmanjkuje moči. In v zadnji minuti se je Norbert Erdélyi po sicer odličnem ustavljanju Jureta Bezice prekotalil navpik v končno cono. Touchdown coup de grace.
Udarec v trebuh za vse Silverhawkse, saj smo začutili, kako naj je zmaga spolzela iz rok.
V zadnjem obupanem poskusu je besni Capitanio sicer odlično vrnil žogo čez polovico igrišča in v zadnjih dvajsetih sekundah smo nato Silverhawksi obupano poskušali priti do možnosti za touchdown. Uspelo nam je priti na deset jardov in v zadnjih poskusih štirih poskusih smo krčevito metali v končno zono, kjer je kar mrgolelo nasprotnih igralcev, ki jih je uspelo s paničnim mlatenjem žoge ter “nevidenimi” prekrški obraniti vodstvo in nas poslati domov sklonjenih glav.
Jordan Capitanio (foto Gal Jakič)
Še en minimalni poraz v gostovanjih je bil hud udarec za vse. Wolvesi so direktni rivali za drugo mesto in zdaj so v veliko boljšem položaju kot mi, saj moramo zdaj nujno zmagati proti Dukesom, nato pa še premagati Wolvese doma z večjo razliko, nič od tega pa ne bo lahko. Izguba Primoža Bajca nas bo bolela, kajti šlo je za izredno motiviranega igralca in borca. Lahko mu zaželimo srečno okrevanje in povratek v naše vrste naslednje leto.
Mi pa moramo zbrati moči ter se pripraviti na naslednji teden. Nasprotnik ne čaka in vračamo se na stadion FK Kabel, kjer imamo proti Dukesom statistiko 0-91. Toliko točk smo namreč dosegli in toliko smo jih prejeli. Vendar tradicija je zato, da se jo lomi. In to je naša naloga, da spremenimo stvari tudi v Novem Sadu. Zato, dragi navijači, držite pesti za nas, čas za spremembe je tu.
Ni podobnih objav
