Po dveh tekmah letošnje lige CEFL se počasi oblikujejo razmerja moči. Beograjski Vukovi, prvaki iz leta 2009 so letos še močnejši. Z dvema ameriškima trenerjema in tremi igralci iz ZDA ostajajo neosvojljiva trdnjava.
Goran Nišavić
Proti nam so se sicer precej namučili, toda na koncu so nas poslali domov s sklonjenimi glavami, hkrati pa so pometli z Wolvesi iz Budimpešte. Vse od leta 2006, ko smo se prvič pomerili z njimi, ti orjaki ostajajo powerhouse v naši ligi. Okrog moštva, ki ga vodi karizmatični Goran Nišavić se je v teh letih spletlo kup napol neverjetnih zgodbic. Da imajo neverjetno zaledje igralcev. Da vsak neresni igralec takoj roma v B ekipo. Da so tako ali tako vsi na steroidih. Da nihče od njih nič ne dela in edino, kar imajo početi, so treningi. In tako naprej in tako naprej. No, dejstvo je, da ima Nišavić odlične povezave v srbskem političnem in gospodarskem vrhu ter da je na ta način sposoben dobiti veliko sponzorjev. Dejstvo je tudi, da imajo res odlično pripravljene fante na igrišču, ki so izredno hitri ter močni, v letih igranja pa so si pridobili tudi kopico izkušenj. Priprava na tekmo proti njim je nočna mora in do zdaj imamo proti njim res mizerno statistiko – šest porazov in nobene zmage.
Lee Hlavka
Drugi veliki nasprotnik so Wolvesi iz Budimpešte. Le-te že leta vodita Američan Lee Hlavka in njegov pomočnik William Goldenberg. Če pogooglate Hlavko, dobite podatek, da je možakar že trideset let trener ameriškega nogometa. Mož, ki trpi za hudo boleznijo živcev in je zadnja leta prisiljen hoditi z berglami, je le v nekaj letih postavil odlično, dobro disciplinirano moštvo. V ligo so vstopili leta 2007 in kar nekako nismo mogli verjeti, da se bomo morali pomeriti s takšnim kolosom ameriškega nogometa. 2007 je bilo za nas najslabše in komaj, komaj smo spraskali skupaj dovolj fantov za vsako tekmo, velikokrat smo vlačili na tekme tudi pomoč iz ameriškega oporišča v Avianu, pa povprečne igralce iz Avstrije in ne vem še od kod, samo da je prišlo na tekmo dovolj toplih teles. O kakšni uigranosti ni bilo ne duha ne sluha, običajno smo leteli po igrišču kot kure brez glave. Ko smo se prvič pomerili z discipliniranimi Wolvesi, je bil to velik šok za nas, saj so nas v Guncljah preprečljivo zmleli s 37-16, s tem da smo dali tista dva touchdowna šele ob koncu, ko je igrala že rezervna madžarska postava. Na povratni tekmi je bilo še huje. 50-0, no … če ne bi bili gostitelji uvidevni do nas, pa bi bilo še huje.
V letu 2008 je bilo malce bolje, a smo še vedno požirali prah za Wolvesi, ki pa so se letos morali soočiti s kar precejšnjimi težavami, kajti njihovi juniorji so ustanovili lastno moštvo imeli pa so tudi ogromno finančnih težav.
V začetku maja potujemo v Budimpešto in videli bomo, za koliko smo se jim uspeli približati. So moštvo, ki ne delajo napak, ki igra natančno in brutalno. Ampak upanje ostaja. Če smo bili kdaj zreli za prvo zmago nad rdečimi, bo to zdaj.
Novi Sad Dukes so moštvo, ki je letos najslabše. Svoj čas so bili tekmeci Vukovom, zdaj pa so le bleda senca stare slave.
Igor Hoffman, trener Dukesov
Na samem začetku lige v 2006 smo jih v eni najboljših tekem takratne generacije celo uspeli premagati. No, potem se je začel črn niz in serija uničujočih porazov. Ko smo se kasneje pričeli pobirati, smo še vedno izgubljali, toda le za nekaj točk. Takšni porazi so še bolj boleči, kajti ni hujšega, kot to, da se vkrcaš na avtobus za povratek z zavedanjem, da bi lahko zmagal, če bi se le Fortuna malce drugače nasmehnila.
Letos je v aprilu na Kodeljevem bila na ogled čisto drugačna slika. Popolnoma nemočni Dukesi so igrali bledo ter nezainteresirano. Od stare generacije je ostalo le malo fantov, novinci pa še nimajo pravega znanja. Dukesi so tudi edino moštvo, ki nima nobenega Američana, ne kot trenerja, ne kot igralca, so si pa pri izgradnji svoje postave krepko pomagali z okrepitvami iz drugih srbskih klubov ter celo bivših igralcev proslulega zagrebškega Thunderja. Še pred leti ne bi verjeli, da lahko hrvaški fantje igrajo za srbski klub. Pa naj še kdo ne reče, da šport ne povezuje…
In kje smo torej mi, Silverhawksi iz Ljubljane, ki tlačimo zelenice zdaj že kar nekaj časa. V devetem letu obstoja in petem v ligi CEFL, smo letos verjetno najbolje pripravljeni v naši celotni zgodovini. Lani smo sicer imeli v drugem delu prvenstva Boja Moncurja, ki je bil sam sposoben vedno doseči touchdown. Toda Bo je bil že popolnoma sesut, ko je prišel k nam, nato pa so se poškodbe samo še kopičila. Na tekmi proti obema srbskima moštvoma je končal na bolniški. Nivo lige CEFL je vseeno tako fizičen, da moraš biti maksimalno pripravljen. Lanska napadalna linija je bila dominantna in tu se skrivajo letos naši največji problemi.
Keithshone Dantzler
Letos imamo v naših vrstah dva tujca – Jordan Capitanio na mestu running backa ter neusmiljeni Keithshone Dantzler. Oba smo pripeljali v Slovenijo prav z namenom igranja nogometa in oba odlično delata z moštvom, saj imata ogromno znanja, ki sta ga rade volje pripravljena deliti. V pripravah na tekme se postavljajo novi mejniki in tisti, ki jih igra zanima, vpijajo znanje kot presušene gobe. Čeprav bomo finančno breme dveh tujcev komaj, komaj zmogli, je to odlično investicija za prihodnost. Zato moramo stisniti zobe in zdržati.
Naš cilj za leto 2010 je seveda igrati doma v polfinalu. Naš tihi cilj je finale v Ljubljani. In naše sanje so, da bi dvignili pokal najboljšega pred polnimi tribunami slovenskih navijačev. Ali bo to mogoče, ali ne, pa bomo videli v naslednjih nekaj mesecih
Preberi si še:
Zakon članek, pohvalno! Go Silverhawks, se vidmo na tekmah