Danes smo igralci prvič v letošnjem koledarskem letu opravili trening na terenu, ki je namenjen prav igranju ameriškega nogometa in rugbija. Nikoli nisem bil na tem igrišču in nisem vedel kaj naj pričakujem. Ko sem se pred desitimi leti še kot nadebudni “mladec” podil po rokometnih dvoranah, sem bil vedno priča urejeni in veliki infrastrukturi. Tu je situacija povsem drugačna.Vkorakali smo v garderobo, kjer so bila tla še sveže “obrisana” z blatom, manjšimi klopmi in dvema tušema. Pogledaš obraze ostalih novincev, ki od lastnega začudenja sramežljivo pogledujejo v tla. Odpreš potovalko in se začenjaš pripravljati…
Nobene lepo urejene nizke ali umetne trave. Nobenih velikih stadionov s kapaciteto več tisoč sedišč. Nobenih medijev, blišča in dodatne pozornosti. Samo majhna stavba z garderobo in nasipi iz zemlje za stoječe gledanje. Vendar situacija ni tako črna. Ko pogledaš obraze svojih soigralcev, na njih vidiš veselje, navdušenje in motiviranost. To je dovolj, da te žene naprej, ti daje prepotrebno energijo za trening. Vsi za enega, eden za vse.
In ko se trening konča … Ni nobenih velikih plač in menedžerjev. Samo umazana slačilnica za pospravit … in veliko navdušenja nad naslednjim treningom …
Preberi si še:
Hm?